Smrt je neusmiljena, kruta, nič ne izbira, vedno pride prezgodaj.

Iz dolgoletnega kolega, učitelja geografije in zgodovine na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani Romana Brvarja pa je vedno vrela neusahljiva življenjska energija. Mnogokrat smo na koncu njegovega opravljenega dela pritrdili: »Roman zmore vse!« Vedno je bil močan, nam pozitiven zgled, poln novih idej, delovnega zagona in medsebojnega vzajemnega sodelovanja. Vedeli smo, da je bilo potrebnega mnogo odpovedovanja tudi v osebnem življenju, ampak kljub temu je nadaljeval in trdil, da tisto, kar dela, dela v prid slepih in slabovidnih otrok v Zavodu.

Romar Brvar je bil rojen leta 1950. Bil je slaboviden, osnovno šolo je končal v Zavodu za slepo in slabovidno mladino (ZSSM). Po študiju geografije in zgodovine se je zaposlil v Zavodu. Končal je tiflopedagoško izobraževanje in se popolnoma predal delu z otroki z okvaro vida za celih 26 let. Za svoje dolgoletno strokovno in vzgojno delo ter inovatorstvo pri izdelavi učil je leta 1986 prejel priznanje – zlato značko Zavoda. Leta 1992 je napredoval v pedagoškega svetovalca. Za obsežno pedagoško delo s slepimi in slabovidnimi je prejel najvišje državno priznanje — plaketo Antona Skale, leta 1998 pa priznanje Minke Skaberne za delo in dosežke defektološke teorije in prakse. Leta 2004 se je upokojil, pa kljub temu nadaljeval s svojim plemenitim delom, zato je zasluženo dobil nagrado Republike Slovenije na področju šolstva v letu 2005 za avtorsko delo za učbenike ter  učne pripomočke na področju izobraževanja in usposabljanja slepih in slabovidnih otrok in mladostnikov. Lotil se je tudi ambiciozne naloge, da bi s svojim znanjem pomagal učiteljem v inkluziji, ki imajo v razredu slepega ali slabovidnega učenca. V ta namen je napisal veliko člankov in nekaj knjig.

Prva je bila Geografija nekoliko drugače, nato pa Kaj, kako? Zakaj tako? iz leta 2005, kjer so predstavljene inovacije, adaptacije in izboljšave pri pouku s slepimi in slabovidnimi učenci. Najbolj kompleksen je priročnik Dotik znanja, v katerem kar mrgoli koristnih informacij in napotkov za poučevanje. V uvodu je zapisal: “Prižgi luč, namesto da se pritožuješ nad temo. Ena sama tipna podoba je vredna tisoč besed. Učenec naj potipa, da si bo zapomnil.”

Priročnik je zaradi pomanjkanja tovrstne literature in svoje izvirnosti izjemno dobrodošel učiteljem v inkluziji in ga z veseljem uporabljajo.

Svoje znanje je razdajal tudi na internetni strani Iz prakse za prakso, kjer je objavljal svoje dragocene članke in prispevke. Eden najbolj inovativnih  Prijazen muzej vsebuje napotke za prilagoditve za slepe in slabovidne obiskovalce v muzejih, kar je danes postalo že pravilo.

Ni pozabil na študente, bodoče tiflopedagoge, in jim predajal svoje bogato znanje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Še pred nekaj meseci je predaval študentom Inkluzivne pedagogike v Kopru, ki jih je s svojimi pripomočki izredno navdušil.

V zadnjih letih je nastajala nova knjiga Z igro do učenja. V njej so s slikovnim gradivom in praktičnimi primeri iz učne prakse v ZSSM nazorno predstavljene didaktične igrače, učila in pripomočki, ki so primerni za igro in zgodnje učenje slepega in slabovidnega otroka. Slikovno gradivo je delo njegovega najstarejšega sina Miha, kateremu je predal veselje do geografije in do razdajanja svojih talentov slepim in slabovidnim. Žal pa je težko pričakovani izid knjige prekinila njegova mnogo prezgodnja smrt.

Za vedno pa bodo ostale njegove  besede, ki jih je namenil slepim otrokom:

Prevelik je svet, da bi ga z rokami objel,
in premajhne so stvari, 
 da bi jih s prsti prijel.

Nekdanji in sedanji delavci  Zavoda, učitelji iz inkluzije, prijatelji in slepi ter slabovidni učenci ga bomo zelo pogrešali!

Objavljeno v Šolski razgledi, št.5, 7. marec 2014

(Skupno 48 obiskov, današnjih obiskov 1)