Zgodovina

Leta 1784 je veliki humanist in pedagog Valentin Haüy ustanovil prvi zavod za izobraževanje slepih v Parizu. Iznajdba pisave slepih Louisa Brailla pa je odprla neslutene možnosti izobraževanja slepih. Kmalu so bili ustanovljeni zavodi za slepe tudi drugje po Evropi. Nekateri slepi Slovenci so se na podlagi volil šolali v Avstriji, kjer so imeli Zavode za slepe že v začetku 19. stoletja. Mi pa smo dobili svojo prvo ustanovo leta 1919 v Ljubljani. V njej je bila organizirana osnovna šola in delavnice za usposabljanje v pletarstvu in ščetarstvu. Za šolo so v tujini nakupili učila in učne pripomočke za slepe. Josip Kobal, ki je bil takrat upravitelj Zavoda, je napisal prvi slovenski Abecednik v brajevi pisavi – Početnico. Učiteljice pa so se seznanile z delom na dunajskem zavodu za slepe.

Leta 1922 so zavod za slepe preselili v Kočevje , kjer je delo potekalo v veliko skromnejših pogojih kot do tedaj v Ljubljani. V Zavodu je bilo prostora le za 30 gojencev obeh spolov in za omejeno število odraslih slepih. Pouk v osnovni šoli je potekal v treh kombiniranih oddelkih za usposabljanje ter izobraževanje. Zavod je bi oddaljen od kulturnega središča.

Slepi učenci in osebje so se ob koncu leta 1944 preselili v Ljubljano. Tu so jih sprejeli v Zavodu za gluho mladino in jim odstopili del prostorov. Po osvoboditvi so v Zavod spet prišli tudi prvi oslepeli borci. Leta 1945 je ministrstvo za prosveto LRS dodelilo bivši zavod “De Notre Dame” slepim otrokom in leta 1946 se je Zavod dokončno preselil na Langusovo ulico, kjer je še danes.

Z osvoboditvijo je v Zavod prihajalo vse več oslepelih otrok. Mnogi so oslepeli kot žrtve vojne ali nepremišljene igre z eksplozivnimi telesi. Posledice so bile hude: amputacije rok, prstov in slepota, toda prevladali sta volja in velika želja po učenju. Težko nalogo je takrat Zavod uspešno reševal z osnovno šolo in opismenjevanjem ter usposabljanjem za pletarje, ščetarje ter s tečaji za prve telefoniste.

Vzporedno z izobraževanjem slepih otrok je postajala vse bolj pereča potreba po usposabljanju slabovidnih otrok s specialnimi metodami in pripomočki. V Evropi so se že ustanavljali posebni zavodi za slabovidne.

Tako so leta 1965 dogradili in moderno opremili šolsko stavbo. Učenci so dobili svetle učilnice, prostore za dnevno bivanje, predšolski oddelek in kabinete za specialno usposabljanje. Zavod se je tudi preimenoval v Zavod za slepo in slabovidno mladino.

Leta 2000 je v Sloveniji začel veljati Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je tudi formalno omogočil slepim in slabovidnim šolanje v inkluzivnih oblikah izobraževanja.

Leta 2004 je ustanovitelj, Ministrstvo za šolstvo in šport, priključil celotni izobraževalni del Centra slepih in slabovidnih iz Škofje Loke Zavodu za slepo in slabovidno mladino. S tem so se v Zavodu pričeli izvajati tudi programi srednjega strokovnega in poklicnega izobraževanja. Z novim aktom o ustanovitvi je Zavod postal edina nacionalna izobraževalna institucija v državi, ki izvaja vzgojno-izobraževalne programe za slepe in slabovidne otroke in mladostnike od predšolskega obdobja do zaključka srednje šole.

Poleti 2010 smo odprli prenovljen šolski vrt iz katerega je nastal pravi Vrt čutil.

Zelo smo ponosni, da se tudi stavba počasi prenavlja v skladu z novimi mednarodnimi raziskovanji na področju arhitekture prilagojene za slepe in slabovidne.

Delno povzeto po Golob, M. (ur.) (1999). Pot k svetlobi. (Dopolnjena izdaja). Ljubljana: ZSSM. 
Fotografije so last zavodskega arhiva.