Nemogoče je mogoče: Projekt Centra IRIS “Slepi in slabovidni na Triglav” je uspel!

Po več mesecih načrtovanja in priprav so slepi in slabovidni ob pomoči izkušenih gorskih vodnikov stopili na najvišji slovenski vrh.

(Ljubljana, 7. julij 2017) Po več mesecih priprav, preizkusnim pohodom na Kriško goro in plezalnim tečajem v skalah pod Šmarno goro ter izbiro primerne opreme se je zgodilo: štirje slepi in štirje slabovidni so ob spremljavi dveh gorskih vodnikov, Andreja in Marije Štremfelj, izkušene planinske vodnice Tatjane Cvetko, učiteljev iz Centra Iris in Gregorja Pajiča, guvernerja zveze Lions klubov Slovenije, ki je pomagala izpeljati projekt, v sredo, 5. julija 2017, stopili na 2.864 metrov visok Triglav.

»Pohod smo izvedli v dveh etapah, najprej smo šli iz Krme do planinske koče Planika in tam prespali, nato pa že pred sončnim vzhodom krenili proti vrhu,« je pot opisal učitelj Grega Hribar, eden od glavnih pobudnikov projekta. »Do koče smo prišli nepričakovano hitro, v približno šestih urah. Zahtevnejši del preko Malega Triglava na vrh se je že malo zavlekel, še dlje pa je najpočasnejša skupina z dvema slepima sestopala z vrha. Zato so trije ostali še eno noč v Planiki in v miru sestopili v četrtek. Mislim, da nam je popolnoma uspelo. Vsi so bili dobre volje, govoril sem tudi z nekaj starši, ki kar ne morejo verjeti, da so bili njihovi otroci na kraju, o katerem sami le sanjajo.«

Zanimiva je izkušnja Marije Štremfelj, ki ima več let izkušenj z vodenjem v gorah, a je prvič sodelovala s slepimi: »Res sem vesela, da sem bila lahko del tega. Videti, da imajo mladi toliko energije, volje in želje, da nekaj dosežejo, tega res ne srečaš vsak dan. Zelo so bili spretni, neverjetno so sledili ukazom. Veliko ljudi, ki normalno vidi, ne uboga tako kot ti otroci. Skozi delo z njimi sem spoznala, kako res lahko kar najbolje izkoristijo čute, ki jih imajo na razpolago.«

Podobno je povedala zaljubljenka v gore in vodnica Tatjana Cvetko: »Enkratni so bili. Predvsem v smislu zaupanja, saj pravzaprav s svojo roko držiš njihovo življenje na vrvi. In mislim, da je bilo prav zaupanje, skupaj z vso energijo, ki smo jo vi skupaj vložili v projekt, ključnega pomena za uspeh.«

Kljub žuljem in utrujenosti ter celo kratki poletni plohi, ki jih je osvežila pri sestopu v dolino, so vsi dijaki izžarevali radost in zadovoljstvo. Nekateri med njimi so prav na vrhu Triglava izvedeli za odlične rezultate maturitetnih izpitov. Eden izmed fantov, ki je na najvišjo slovensko goro stopil v popolni temi, je dvajsetletni Miha Srebrnjak: »Pri vzponu lahko skalo otipaš in vidiš, kakšne oblike je, medtem ko pri sestopu lahko tipaš le s čevlji in moraš povsem zaupati vodniku. Ne bom rekel, da ni bilo zahtevno, ampak mislim, da smo vsi hvaležni vsem v ekipi, ki nas je spremljala. Slepi smo prišli nekam, kar marsikdo drug ni nikoli. Res smo dosegli veliko zmago.« Pa so jim starši in prijatelji sploh verjeli, da gredo res na vrh? Šestnajstletni Robi Kogovšek: »Nekaj dni pred pohodom so me že hecali, da ne bomo prišli na Triglav. Pa smo prišli! Res je bilo krasno.«

Zanimiva pa je tudi simbolična povezava med pokroviteljem, Zvezo Lions klubov, ki že več let pomaga Centru Iris. Gregor Pajič: »Lions klubi po celem svetu že sto let sodelujejo s slepimi in slabovidnimi in ko smo slišali za idejo, smo jo takoj podprli. Ne bi mogli na lepši način praznovati stoletnice obstoja kot v družbi mladih, nekatere poznam že od prej, razpeti prapor ob Aljaževem stolpu. Vsi so bili neverjetni, nihče se ni pritoževal nad ničemer, vsi so bili dobre volje.«

Center IRIS se najlepše zahvaljuje vsem gorskim vodnikom, ki so pomagali pri izjemnem projektu, Zvezi Lions klubov Slovenija, Planinskemu društvu Gorje za prijazen sprejem v koči Planika ter podjetjema Alpina za opremo dijakov z dobro obutvijo in Fructalu za okrepčilo s sadnimi žitnimi rezinami Frutabela.

(Za Center IRIS pripravil Matevž Hribar.)

Več slik najdete na Facebooku.